Intervju z ustanovno predsednico CGI: fosilni projekti z dražjimi posojili in zavarovanji

Avtor celotnega intervjuja je Borut Tavčar, ki je bil objavljen v časopisu Delo in na delo.si 26. aprila 2023.
 

Že 1992 je bil podnebni vrh v Riu de Janeiru in vsi smo menili, da bodo podnebne spremembe velika zgodba in da bodo sledili ukrepi. A se ni zgodilo nič.

Res, nič se ni zgodilo. Kot investitorka sem ugotovila, da ko začnem govoriti o podnebnih spremembah, člani upravnega odbora takoj obrnejo pogovor k zdravju in varnosti ali pa k razlitju nafte ali drugih onesnaževal. To je seveda dobro in pomembno, a ni temelj poslovanja. Smo v napačnem poslu, proizvajamo fosilna goriva, ki niso združljiva s podnebno varnostjo. Odlično, da ne želite razlitij nafte, pravzaprav je to nujnost, vendar to ni dovolj, pogovoriti se moramo, ali smo v pravem poslu. Ko sem tri tedne sedela v upravnem odboru, sem pisala predsedniku, ali lahko vidim podnebno strategijo družbe, ker je ne najdem. Veliko je bilo napisanega o razlitjih nafte pa o zmanjšanju sežiganja metana na baklah. Na srečo je bil velik podpornik korporativnega upravljanja in mi je rekel, da imam prav, da smo verjetno v napačnem poslu. Tako se je začelo s Chapter Zero (Poglavje nič).

Potem pa je to preraslo v mednarodno organizacijo?

Če vsak ravna po svoje in za svoj račun, je nesmiselno. Če hočemo nekaj narediti, pa tega noče nihče drug, se bo zgodilo le to, da se bomo zadušili v lastnem znoju. Zato je bilo treba mobilizirati direktorje od vsepovsod, da pogledajo v isto smer, da ne bomo sami.

Govorili pa so tudi o konkurenčni prednosti. Kakšna sprememba lahko vodi tudi do večje konkurenčnosti.

Če gledaš z zornega kota razprav v upravah, se moraš vprašati, kje je konkurenčna prednost za nas, če se spremenimo. V našem poslu, naftnem in plinskem, je treba ogromno investirati zdaj, da se bo proizvodnja nadaljevala še deset, 20, mogoče tudi 40 let. Ko toliko vložiš, pa tvegaš, da boš moral veliko premoženja odpisati. Mogoče bo brez vrednosti prej, kot predvidevaš zdaj. Če tvoji prihodki usahnejo v 15 letih v 30-letnem projektu, imaš velike težave.

Zato moramo premisliti, kako pametno investirati, da nam ne bo ostalo veliko odpisanega premoženja in obveznost sanacije območij proizvodnje, kar pomeni milijone in milijone negativne vrednosti. Premisliti je treba, kaj je alternativa – podobno, a drugačno. Preprosto bi pri nas šli od rafinerij v biorafinerije. Namesto surove nafte rafiniramo rastlinsko olje ali biološke odpadke, kar je še bolje, saj nočemo tekmovati za hrano. Kar 70 odstotkov našega proračuna za raziskave in razvoj je namenjeno trajnosti in podnebnim spremembam. To pa zato, ker je prehod zelo velike družbe tudi zelo drag, rešitve pa morajo biti zelo izvedljive.

Tudi evropsko odločanje je počasno, verjetno bi bilo v teh razmerah dobro kaj pospešiti?

Birokracija je res zelo počasna. Slišali smo za primer cementarne, ki že 20 let čaka na možnost registracije novega cementa. Gradbeništvo je zelo konservativno. Bila sem v nadzornem odboru Lafargea, tam so imeli povsem enako težavo. Imeli so novo formulo cementa z bistveno nižjim ogljičnim odtisom, a niso mogli nikjer dobiti soglasja za uporabo. Regulatorne ovire obstajajo, a upam, da ko bomo v Climate Governance Initiative zbrali dovolj veliko število podjetij, se lahko kaj spremeni. Pobude že dajemo, imamo 100.000 članov. Skupaj bomo zahtevali regulatorne spremembe, ki bodo prinesle kazni za podjetja, ki kršijo podnebne zaveze, po drugi strani pa nagrajujejo podjetja, ki se trudijo za zmanjšanje emisij in trajnost. Res je nujno, da vlade in podjetja sodelujejo.

Potrebujemo pa tudi stabilno politiko, da v takih razmerah, kot je vojna v Ukrajini, ne spremeni povsem smeri. V naftni družbi nove vrtine ne bi bile več videti zgrešena naložba.

Res je, a je tako, da v povprečju traja sedem let, preden nova vrtina začne proizvajati. Ko imamo ves ta pritisk investitorjev in vlad, da povečamo proizvodnjo, z novimi vrtinami tega ne moremo zagotoviti. Zato smo povečali proizvodnjo z vrtinami, ki jih že imamo, cene pa so zrasle, tako se je v blagajno steklo veliko več denarja. Če ne bi bilo vojne, bi ta denar porabili za pospešitev zelenih naložb in plačilo dodatnih davkov.

Kako vidite Slovenijo v tem kontekstu?

Slovenija je majhna riba, kot se je izrazila vaša predsednica Nataša Pirc Musar, in se lahko hitro premika. Seveda imate tudi večja podjetja, ki se težko preusmerijo. Vendar majhne države lahko naredijo velike stvari. Pariški podnebni vrh, o katerem vsi govorijo, je leta 2015 vodila Christiana Figueres, ki je bila ministrica, niti ne premierka, vlade Kostarike. Tudi to je majhna država. Če imaš dobre ideje in voljo, lahko narediš veliko, ne glede na to, ali si iz velike ali majhne države. Biti majhen ni nujno ovira, to lahko spremeniš v svojo prednost.

Evropa je zelo odvisna od surovin in tudi fosilnih goriv iz drugih delov sveta. Se giblje v pravo smer?

EU se premika v pravo smer in tudi hitreje kot kateri koli del sveta, razen ZDA, ki so pred kratkim stopile na to pot. ZDA dolgo niso naredile nič, lani pa so sprejele protiinflacijski akt in vložile ogromno denarja za subvencioniranje zelenih naložb. To je povzročilo selitev investitorjev iz Evrope v ZDA. Evropske vlade niso zadovoljne s tem, a ugotavljajo, da zdaj, ko ZDA končno ukrepajo, tega nočemo povsem ustaviti. Zato Evropa poskuša s podobnimi spodbudami, kot jih imajo v ZDA.

Naša družba je napovedala naložbo v rafinerijo v Louisiani, vredno 500 ali 600 milijonov dolarjev, ki jo bomo spremenili v biorafinerijo. Brez protiinflacijskega akta tega gotovo ne bi naredili. Ta akt ima seveda vpliv na selitev kapitala, saj bi mi sicer investirali v Evropi ali iskali ugodne možnosti investiranja v Aziji. Investicije gredo v države, kjer so regulatorne in proračunske razmere ugodne. ZDA so uvedle vrsto proračunskih spodbud za zelene naložbe in naložbe, prijazne do podnebja.

Niso samo ZDA, tu so tudi Kitajska, Indija pa Japonska.

Kitajska je največja investitorka v sončne elektrarne, Kitajska je pravzaprav največja v vsem, tudi v porabi premoga. Tako dela dobre in tudi slabe stvari zelo na veliko.

Evropa je pri tem drugačna, ima zelo jasno usmeritev, mi bomo preusmerili našo industrijo iz rjave v zeleno. Nekaj zastojev imamo, med njimi je rast porabe premoga zaradi vojne v Ukrajini in zaprtja jedrskih elektrarn v Nemčiji. Večina ljudi v poslovni skupnosti odkimava z glavo zaradi te odločitve Nemčije. Jedrske nesreče so nesprejemljive, a nesreče v Černobilu in Fukušimi ne pomenijo, da so vse jedrske elektrarne pred nesrečo. Nimamo izbire, moramo vlagati v jedrsko energijo.

Evropski sistem trgovanja z emisijami je še ustrezna rešitev?

Ta sistem je končno začel delovati. Prva leta ni deloval, ker so preveč pravic za emisije dali brezplačno, pa še pravic je bilo preveč. Zato so bili kuponi prepoceni, da bi spodbudili kakršno koli spremembo.

Ves smisel zaračunavanja ogljika je v tem, da boli. Najprej malo, potem pa predvidljivo čedalje bolj. Danes moraš vedeti, da bodo kuponi čez pet let dražji za deset odstotkov, čez deset let pa 20 odstotkov. Ne moremo reči, da bodo cene jutri trikrat višje. Ljudi je treba opozoriti veliko prej, da začnejo preusmerjati svoje velike tovarne. A zdaj ETS deluje, cena ogljika je dramatično zrasla. To je posledica vojne. Plina je bilo manj, podjetja so se usmerila v uporabo premoga, zato so morali kupiti več kuponov za emisije, to pa je dvignilo njihovo ceno na več kot sto evrov za tono ogljikovega dioksida.

Za našo družbo so postali že veliko breme, zato smo napovedali, da bomo svoje rafinerije spremenili v biorafinerije.

Veliko družb je selilo proizvodnjo v Azijo. Zdaj bodo morale poročati o odtisu celotne dobaviteljske verige. Mogoče se katera družba vrne?

Mogoče, čeprav je treba upoštevati, da če kdo zapre veliko tovarno in odpusti delavce, bo zelo težko prišel nazaj. Mi bomo obdržali zaposlene, gre za podobna dela kot prej.

Če ne vrnemo industrije, ne moremo računati, da bomo lahko zagotovili vso opremo za zeleni prehod, denimo jeklo za jedrske elektrarne.

To se dogaja s protiinflacijskim aktom v ZDA, torej je mogoče.

Pričakovanja kupcev se spreminjajo. Kakšen vpliv ima to na proizvajalce?

Kupci so lahko malce shizofreni. Rečejo, da hočejo obleke, ki jih ne delajo otroci pod prisilo, potem pa kupijo najcenejšo jopico, ki jo najdejo. Zagotovo pa vemo, da mladi ljudje tem vsebinam posvečajo več pozornosti, pa tudi korporacije in industrijske kupce to čedalje bolj zanima. Če jaz in vi kupiva ogljično zelo potraten izdelek, se nama ne bo zgodilo nič. Če podjetje razglasi svojo ogljično nevtralnost, izkaže pa se, da kupuje premog, je v težavah.

Imam delničarje, ki me nadzirajo. Pri svojih kupcih tako poskušamo vzbuditi potrebo po takih vsebinah in jih nagovoriti, da izberejo nas, ker bodo vse naprave, od ogrevanja, hlajenja, strojev do avtomobilov, delovale brez emisij. Tako bodo tudi njihove emisije nične. Na drugi strani pa vplivamo na svoje dobavitelje. Če kupujemo izdelke, ki so bili narejeni na ogljično zelo intenziven način, je to del našega odtisa. Zato je treba katerega od dobaviteljev tudi zamenjati. Naredili smo veliko platformo za dobavitelje in povabili še druga podjetja, da se nam pridružijo. Na platformi so podatki 10.000 podjetij, 6000 je naših dobaviteljev. Med podatki so tudi podatki o emisijah in spoštovanju človekovih pravic, kar tudi preverjamo. Podjetja poleg tega primerjamo s podobnimi podjetji ter jim svetujemo, kako lahko znižajo ogljični odtis.

Slovenija ima veliko družb, ki so dobaviteljice velikim družbam v tujini.

Če imate tu veliko izvoznih podjetij in če kupci v Nemčiji ali drugod pričakujejo nizek ogljični odtis, se morajo podjetja posodobiti.

Katera je najboljša strategija, da pridejo podnebne strategije v upravne odbore družb?

O tem sem res veliko razmišljala. Podjetja zdaj preveč zaposlujejo posledice vojne, a v 20 letih se je pokazalo, da se investitorji za to zanimajo vsako leto bolj.

Pred tremi leti je največji investitor na svetu Black Rock izjavil, da so podnebne spremembe poslovno tveganje. Če se ne prilagodite, boste izgubili denar. V umazanih industrijah razmišljamo, kaj storiti z najbolj umazanimi obrati. Kaj je najpreprostejša rešitev? Prodamo jih. Nihče od velikih tega od mene ne bo kupil, ker imajo enake težave. Prodam ga manjši družbi ali kitajski družbi – in problem je rešen. Dejansko pa problem ni rešen. In to investitorje zanima. Včasih traja pol leta, včasih dlje, a to, kako rešujete težave s svojim ogljičnim odtisom, je pomembno. Investitorji razmišljajo o pravičnem prehodu, odgovornem dezinvestiranju, ciljih neto nevtralnosti, hočejo videti zelo natančne cilje, če to ne ustreza, volijo proti strategijam, proti upravnemu odboru, proti nagradam.

Zdaj ni več investitorjev v umazane tehnologije. Vsi, tudi pokojninski skladi, banke in drugi, govorijo le o zelenem.

V Eni smo ugotovili, da je dostop do kapitala precej težavnejši. Veliko investitorjev sploh noče investirati v podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi. Drugi pravijo, da bodo investirali, ko se bomo zares preusmerili. Veliko dela zahteva prepričevanje, da gre res za zelene projekte, ker je bilo veliko zelenega zavajanja. Zdaj tudi zavarovalnice pravijo, da ne bodo podprle nobenih novih fosilnih projektov. Podjetja, ki želijo po tej poti, bodo morala po dražji denar v kitajske ali druge banke, tudi zavarovanja bodo dražja. Eni je moral izdati menice in če ne bo dosegel podnebnih ciljev, bo plačal pet milijonov evrov več obresti.